Vlada Republike R Slovenije je določila besedilo predloga Družinskega zakonika in ga posredovala Državnemu zboru Republike Slovenije v obravnavo po rednem postopku. Notarska zbornica Slovenije je v postopku priprave predloga Družinskega zakonika predlagatelju podala svoja stališča in mnenja, v obravnavi pa predlog za črtanje tretjega odstavka 96. člena Predloga Družinskega zakonika.

Predlog Družinskega zakonika (EVA: 2016-2611-0062) v prvem odstavku 96. člena določa, da sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi sporazuma zakoncev, če predložita v obliki izvršljivega notarskega zapisa sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja, o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. Po tretjem odstavku 96. člena pa sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi sporazuma zakoncev tudi, če nista predložila v obliki izvršljivega notarskega zapisa sklenjenega sporazuma o delitvi skupnega premoženja, o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, če v predlogu za sporazumno razvezo izjavita, da nimata skupnega premoženja, da nimata najemnega stanovanja oziroma da noben zakonec ni brez sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen.

Stališče NZS je, da predlagana določba tretjega odstavka 96. člena Družinskega zakonika pomembno zmanjšuje pravno varnost v Republiki Sloveniji.

V 87. členu Predloga Družinskega zakonika je opredeljena notarjeva obveznost pojasnitve pred sklenitvijo pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Notar mora seznaniti zakonca z zakonitim premoženjskim režimom in ju poučiti o premoženjskih pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz Družinskega zakonika. Pred sklenitvijo pogodbe mora zakoncema nepristransko svetovati in se prepričati, da sta oba v celoti razumela pomen in pravne posledice vsebine pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki jo želita skleniti, prav tako pa se mora prepričati, da njena vsebina ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom.

 

Popolnoma enako bi moralo veljati za podpis izjave (oziroma sporazuma) o neobstoju skupnega premoženja zakoncev. Posledice te izjave so po svoji pravni in ekonomski pomembnosti popolnoma enake posledicam pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij.

Predlagatelj je v obrazložitvi predlaganega zakonika posebej izpostavil problematiko sklepanja tako specifičnega in kompleksnega pravnega posla, kot je pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Poudaril je, da je zavarovanje interesa zakonca v veliki meri odvisno od dejstva, ali jima bo notar, kot oseba javnega zaupanja, nepristransko svetoval ter ju, glede na nameravano vsebino njunega sporazuma, na njima razumljiv način, poučil o njegovih pravnih posledicah. Predlagatelj meni, da bi notar moral biti še posebej pozoren v primerih, kjer je vsebina pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij izrazito v korist enega od zakoncev oziroma v škodo drugega. Notar naj bi namreč, poleg tega da v skladu s pravili stroke skrbi za to, da so pogodbe, pri sklepanju katerih sodeluje, zakonite, poskrbel tudi za to, da sta stranki o stvareh, glede katerih sklepata pravni posel, v resnici dobro pravno poučeni. Da je temu tako, se med drugim jasno kaže tudi že v sedanji zahtevi o sklepanju kakršnihkoli premoženjskih pogodb med zakoncema v obliki notarskega zapisa. Zakonca sta pri notarju deležna neodvisnega pravnega svetovanja. Notar se namreč ne sme zadovoljiti s tem, da je zakoncema že svetoval odvetnik, ki je lahko odvetnik le enega od zakoncev in bo skrbel v prvi vrsti za njegove pravne interese. Možnosti za izkoriščanje šibkejše pogodbene stranke so zato pri tovrstnih pogodbah toliko večje.

 

Izjava zakoncev, da nimata skupnega premoženja, da nimata najemnega stanovanja, da noben zakonec ni brez sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, je po svoji pomembnosti zanju enakovredna pogodbi o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Takšna izjava je v večini primerov lahko izrazito v korist enega od zakoncev oziroma v škodo drugega. Zato stranki, preden podpišeta takšno izjavo, nujno potrebujeta notarjev neodvisen pouk o posledicah.

V izogib morebitnim kasnejšim tragičnim življenjskim situacijam ob prenehanju zakonske zveze, je potrebno, da sta oba zakonca v postopku razveze enakopravno deležna objektivnih nasvetov notarja. Zato mora zakonodajalec za takšen sporazum predpisati strogo obličnost notarskega zapisa, pri sestavi katerega notar zakonca opozori na vsa pravno pomembna dejstva, zlasti tudi, da kasnejši zahtevki enega od njiju za določitev deleža na skupnem premoženju niso mogoči, kar velja tudi za uporabo stanovanja in morebitne naknadne premoženjske zahtevke.

Vprašanje je tudi, kako nova zakonodaja ureja razvezo zakoncev, ki nimata skupnih otrok, nad katerimi bi izvajala starševsko skrb, ki nimata skupnega premoženja, skupnega najemnega stanovanja ali medsebojnega preživninskega zahtevka. Ali takšna zakonca to ugotovita z notarskim zapisom, ki za zakonca, ki sta premoženjsko v enakem položaju, vendar imata skupne otroke, na podlagi tretjega odstavka 96. člena predloga ni potreben? To bi pomenilo nedopustno razlikovanje zakoncev v enakem premoženjskem položaju izključno na podlagi kriterija ali imata zakonca skupne mladoletne otroke ali ne. Ali pa je zakonodajalec morda želel določiti, da zakonca, ki nimata skupnega premoženja, najemnega stanovanja in medsebojnega preživninskega zahtevka, pri notarju ne skleneta notarskega zapisa? Ali to pomeni da podata ustrezni izjavi in predlog za razvezo zakonske zveze pri sodišču? Posledično je to nepotrebno obremenjevanje sodišč in razlikovanje med zakonci po kriteriju, ali imajo zakonci brez skupnih mladoletnih otrok skupno premoženje (in se zato razvežejo pri notarju) ali pa ne (in se zato razvežejo pri sodišču). Posledice tega se bodo pokazale šele kasneje po razvezi, kar bo povzročilo povečan sodni pripad težko rešljivih sporov o izpodbijanju takšnih izjav, o obsegu skupnega premoženja in o delitvi skupnega premoženja. Kar pa zagotovo ni ne v interesu strank in tudi ne države ter sodstva.