Javna razprava okoli založenih oporok, predvsem pa stališče Vrhovnega sodišča z  dne 13.10.2016,  zahteva jasno opredelitev vprašanja, kam oporoke v resnici sodijo. 

Vrhovno sodišče je pravilno opozorilo na dejstvo, da imamo v Sloveniji z zakonom vzpostavljen Centralni register oporok. Ta register, ki ga  učinkovito in zanesljivo upravlja Notarska Zbornica, dnevno uporabljajo sodišča v svojih zapuščinskih postopkih.

Vrhovno sodišče tudi ustrezno ugotavlja, da v Sloveniji nimamo vzpostavljene enotne evidence oporok, ki bi bila za oporočitelje brezplačna in to dejstvo izpostavlja kot problematično ter kot razlog za tako imenovane založene oporoke.

Odgovorimo si najprej na vprašanje, ali je poleg Centralnega registra potrebno vzpostaviti še enotno evidenco. Bistveno pri odgovoru na to vprašanje je, da si najprej odgovorimo na vprašanje, ali je oporoka splošna pravica posameznika tako kot na primer zapuščinska razprava. Povsem jasno je, da za razliko od zapuščinskega postopka, ki ga plačujemo vsi državljani prek davščin, saj prav vsak med nami slej ko prej pride do realizacije te pravice, oporoka predstavlja zgolj možnost, za katero se odločajo nekateri posamezniki. Oporoka predstavlja svobodno izbiro posameznika, za katero je  logično, da nadomestilo za koristi iz te storitve plača iz svojega lastnega žepa in ne na račun vseh davkoplačevalcev. Država je skladno s tem dejstvom ustrezno uredila, da so tako vložene in plačane oporoke Centralno dostopne, kar pomeni, da se taka svobodna volja tudi zanesljivo realizira ob oporočiteljevi smrti.

Popolnoma neprimerno bi bilo iz javnih sredstev financirati nek nov, enotni register oporok, saj bi to pomenilo, da opravljene storitve za nekatere posameznike, ki se prostovoljno odločajo za oporoko,  prek davščin plačujemo vsi državljani.

Zakon je tudi povsem ustrezno rešil zadrego glede starih oporok oziroma oporok sklenjenih pred oktobrom 2007, ko je začel Centralni register oporok delovati. Smisel sprejetih zakonskih določil je, da vsi tisti, ki so v tistem trenutku hranili oporoke (notarji, sodišča in odvetniki), pozovejo (podučijo) oporočitelje o možnosti, da oporoko vpišejo v register, seveda na podlagi plačila pristojbine. Če bi tisti, ki so v tistem trenutku hranili te oporoke, vse oporočitelje ustrezno podučili, danes problema z založenimi oporokami ne bi bilo. Tisti, ki se takrat ne bi odločili za vpis, bi morali takrat sprejeti možnost, da zaradi kateregakoli razloga njihova oporoka ne bo izvršena. Posamezniku je namreč treba pustiti možnost, da oporoke zaradi takih ali drugačnih razlogov ne želi vpisati v register in s tem tudi ne želi imeti stroškov. Nekateri hočejo oporoke hraniti doma, nekateri zaupajo svojim odvetnikom ali prijateljem. Take posameznike je seveda nesmiselno siliti v plačilo pristojbine, seveda pa morajo s tem sprejeti tveganje, da se oporoka morebiti v času zapuščinske razprave  ne bo znašla na sodišču. Gre za pravo uravnoteženje pravic in odgovornosti posameznika.

Sklepi so torej nedvoumni: 

1. Neprimerno bi bilo vse državljane obremenjevati s stroškom vodenja registra oporok, za katere se posamezniki odločajo prostovoljno.
2. Delujoči Centralni register oporok, ki ga vodi Notarska zbornica Slovenije  popolnoma ustrezno zagotavlja izvrševanje volje tistih oporočiteljev, ki se najprej za oporoko sploh odločijo in potem, ko se odločijo, da zagotovijo zanesljivost izvršitve oporoke v zapuščinskem postopku s plačilom minimalne pristojbine.

 

 

Sonja Kralj

predsednica Notarske zbornice Slovenije