S sodbo, dne 9. marca 2017, je v primeru C-342/15, znan tudi kot primer “Piringer”, Sodišče Evropske unije podalo pomembne usmeritve glede opredelitve notarske funkcije v evropskem prostoru. Odločilo je, da v državi, kjer pravni sistem opredeljuje, da mora dogovore med dvema strankama overiti notar, ne zadostuje, če to storitev opravi odvetnik v neki drugi države, v kateri mu pravni sistem to omogoča. 

 

Pred Sodiščem Evropske unije je potekal postopek za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C-342/15. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je vložilo avstrijsko sodišče in se nanaša na razlago prvega odstavka 1. člena Direktive o učinkovitem uresničevanju svobode opravljanja storitev odvetnikov (DPEU) in na razlago 56. člena Pogodbe o delovanju EUR. V tem konkretnem primeru je sodišče odločalo o primeru, ko je stranka na Češkem podpisala zemljiškoknjižni predlog, odvetnik s sedežem v Češki republiki pa je potrdil pristnost njenega podpisa. Stranka je potem ta predlog vložila v zemljiško knjigo v Avstriji. Avstrijsko sodišče pa je vpis, ki ga je stranka predlagala, zavrnilo, ker avstrijsko pravo določa, da mora biti podpis na zemljiškoknjižnem predlogu sodno ali notarsko overjen. V sodnem postopku, v katerem je stranka izpodbijala takšno odločitev avstrijskega sodišča, je Sodišče EU odločalo o tem, ali bi bilo treba potrditev pristnosti podpisa V Avstriji priznati na podlagi določb prava EU, ki ureja svobodno opravljanje odvetniških storitev. Čeprav je Sodišče EU priznalo, da avstrijska zakonodaja predstavlja omejitev svobode zagotavljanja storitev po 56. členu DPEU, je kljub temu sklenilo, da je takšna omejitev opravičljiva z namenom, da se zagotovi pravna varnost prometa z nepremičninami in ustrezno varstvo zemljiške knjige. Odločilo je, da je treba 56. člen DPEU razlagati tako, da ne nasprotuje pravni ureditvi države članice, v skladu s katero lahko samo notarji overjajo podpise na listinah, ki so potrebne za nastanek ali prenos stvarnih pravic na nepremičninah. Tako je izključilo možnost, da bi se v tej državi članici priznala overitev, ki jo je opravil odvetnik s sedežem v drugi državi članici na podlagi njenega nacionalnega prava. Sodišče je tudi podalo stališče oziroma obrazložitev, da v Avstriji notar ni omejen samo na potrjevanje istovetnosti osebe, ki je podpisala dokument, temveč se notar seznani tudi z vsebino zadevnega akta, da zagotovi zakonitost nameravane transakcije. Notar mora prav tako preveriti, ali je predlagatelj poslovno sposoben za to transakcijo, kar vse pripomore k zagotavljanju večje varnosti v prometu z nepremičninami.

Odločitev Sodišča EU predstavlja svojevrsten mejnik, ki ustvarja pravni okvir pri izvajanju javne funkcije notarjev v skladu z latinskim zakonodajnim sistemom v državah članicah EU. Jasna odločitev Sodišča EU je pomembna za vse evropske notarje in tudi za slovenske, saj se je s tem okrepil status notarja pri zagotavljanju dobrega delovanja zemljiške knjige in pri zagotavljanju zakonitosti in varnosti na področju prometa z nepremičninami in pravnih aktov, ki jih sklenejo posamezniki med seboj.