Uredba EU o dedovanju

EVROPSKI NOTARJI SO AKTIVNI PRI IZVAJANJU UREDBE EU O DEDOVANJU – ZAKAJ NE TUDI V SLOVENIJI?

17. avgusta 2015 se je začela uporabljati Uredba (EU) št. 650/2012 o mednarodnem dedovanju. Sprejeta je bila 4. julija 2012 z namenom, da bi se predpisi o dedovanju v državah članicah EU prilagodili vse večji mobilnosti ljudi in kapitala.

Uredba 650/2012 se uporablja v zadevah dedovanja. Ne uporablja pa se v davčnih, carinskih ali upravnih zadevah. Iz področja uporabe te uredbe so izključena:
– vprašanja statusa fizičnih oseb ter družinska razmerja in razmerja, ki imajo primerljive učinke po pravu, ki se uporablja za taka razmerja;
– pravna ali poslovna sposobnost fizičnih oseb, vprašanja v zvezi s pogrešanostjo, odsotnostjo ali domnevno smrtjo fizične osebe;
– vprašanja v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema in premoženjskimi razmerji, ki imajo po pravu, ki se uporablja za taka razmerja, primerljive učinke kot zakonska zveza;
– preživninske obveznosti, ki niso posledica smrti;
– formalna veljavnost razpolaganja za primer smrti v ustni obliki;
– pravice in premoženje, ki so nastali ali prešli drugače kot z dedovanjem, kot so na primer darila, skupna lastnina več oseb, ki preide na preživele(ga), pokojninski načrti, zavarovalne pogodbe in podobni dogovori, vprašanja prava družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje.

Ob tem je treba poudariti, da Uredba 650/2012 uvaja pomemben instrument, to je Evropsko potrdilo o dedovanju (ECS), s katerim se bo dokazoval status dediča v vseh državah članicah EU in bo zelo olajšal postopke za upravičence. Imel pa bo enake učinke v vseh državah članicah EU.

Potrdilo je namenjeno dedičem, volilojemnikom z neposrednimi pravicami v dedni zadevi in izvršiteljem oporoke ali upraviteljem zapuščine, ki morajo v drugi državi članici dokazati svoj status ali uveljavljati svoje pravice kot dediči ali volilojemniki oziroma pooblastila kot izvršitelji oporoke ali upravitelji zapuščine.

Potrdilo se lahko uporablja zlasti, da se dokaže status in ali pravice posameznega dediča oziroma volilojemnika, omenjenega v potrdilu, in njihovi deleži na zapuščini; dodelitev določenega premoženja, ki je del zapuščine, dedičem oziroma volilojemnikom, ki so omenjeni v potrdilu ali da se dokaže pooblastilo osebe, omenjene v potrdilu, za izvrševanje oporoke ali upravljanje zapuščine.

Evropsko potrdilo o dedovanju ima dokazno moč in zanj se predpostavlja, da točno odraža elemente, ki so bili ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po kateremkoli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente, kot je materialna veljavnost razpolaganja za primer smrti.

Evropsko potrdilo o dedovanju vsakomur, ki na primer izroči plačilo ali preda zapuščino osebi, ki je v potrdilu navedena kot upravičena, da prejme tako plačilo ali premoženje kot dedič ali volilojemnik, zagotavlja pravno zaščito, če je ravnal v dobri veri in se pri tem zanašal na to, da so informacije, navedene v potrdilu, točne. Enako zaščito bo imel tudi tisti, ki se zanaša na to, da so informacije, navedene v potrdilu, točne in ki na primer kupi ali prejme premoženje od osebe, ki je v potrdilu navedena kot upravičena, da razpolaga s tem premoženjem. Potrdilo je veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register države članice.

Države članice EU so morale do 17. avgusta 2015 v nacionalni zakonodaji določiti, kateri organi bodo pristojni za izdajo potrdila po Uredbi 650/2012. Tudi Republika Slovenija bi morala do tega datuma sprejeti zakonske osnove za uskladitev naše zakonodaje z Uredbo 650/2012 in določiti organ, ki bo pristojen za izdajo Evropskega potrdila o dedovanju.

V večini držav članic EU, v katerih poznajo latinski tip notariata, so notarji glavni sogovorniki in svetovalci za katerokoli vprašanje, povezano z dednim pravom in bodo tudi pristojni z izdajanje Evropskega potrdila o dedovanju.

Slovenski notarji smo Uredbo 650/2012 o dedovanju s spremljajočimi dokumenti temeljito preučili in ob upoštevanju naše zakonodaje v preteklih mesecih tudi predlagali Ministrstvu za pravosodje, da kot organ, ki bo pristojen za izdajo Evropskega potrdila o dedovanju, določi notarje.

Že Uredba 650/2012 upošteva različne sisteme za urejanje dednih zadev, ki se uporabljajo v državah članicah. Čeprav se v njej uporablja izraz »sodišče«, pa ima ta v uredbi širok pomen, tako da se ne nanaša le na sodišča v pravem pomenu besede, ki izvajajo sodno funkcijo, temveč tudi na notarje ali matične urade v nekaterih državah članicah, ki v nekaterih dednih zadevah tako kot sodišča izvajajo sodno funkcijo, ter v nekaterih državah članicah na notarje in pravne strokovnjake, ki v nekaterih dednih zadevah izvajajo sodno funkcijo na podlagi prenosa pooblastil s strani sodišča.

V njej je tudi zapisano, da bi morala Uredba vsem notarjem, ki so pristojni za obravnavanje dednih zadev v državah članicah, omogočiti izvajanje te pristojnosti.

Glede na te določbe Uredbe 650/2012 smo pristojno ministrstvo opozorili, da je podlaga za odločitev, da so notarji pristojni za izdajanje potrdil o dedovanju že v Zakonu o notariatu (ZN).

Njegov 2. člen namreč določa, da notarji kot osebe javnega zaupanja sestavljajo po določbah tega zakona javne listine o pravnih poslih, izjavah volje oziroma dejstvih, iz katerih izvirajo pravice; prevzemajo listine v hrambo, denar in vrednostne papirje pa za izročitev tretjim osebam ali državnim organom; opravljajo vse oblike alternativnega reševanja sporov; izvajajo po nalogu sodišč opravila, ki se jim lahko odstopijo po zakonu in izvajajo druga opravila, za katera jih pooblašča zakon, kot je to popis in cenitev zapuščine, ukrepi zavarovanja zapuščine, hramba in skrbništvo.

Taka rešitev bi bila usklajena z evropskimi trendi. Potrdilo o dedovanju je namreč oblikovano povsem po francoskem zgledu. V Franciji pa je notar izključno primarno pristojen za izdajo potrdila (fr. acte de notoriété).

V Notarski zbornici Slovenije menimo, da bi bilo za izdajo potrdila najbolje določiti neposredno pristojnost notarja, vendar je v ZN tudi podlaga, da bi to počel po nalogu sodišča.

UREDBA 650/2012 O DEDOVANJU POMENI POMEMBNO PRELOMNICO, OB KATERI ZNOVA VELJA PREMISLITI, ALI NE BI UREJANJA DEDNIH ZADEV NA SPLOH PREPUSTILI NOTARJEM. S TEM BI DOSEGLI CILJ, DA STRANKA UREJA RAZMERJA PO SMRTI ZAPUSTNIKA NA ENEM MESTU.

Opozoriti velja na pojem urejanja, saj lahko v nespornih zadevah notar za stranke naredi marsikaj, kar sodišče glede na svoj formalno togi sistem ne more (primarna sodnikova funkcija je sojenje).

Bistvo dednega prava je, da gre za področje, ki ne spada v »sojenje«, in ni potrebe, da država oblastno odloča o delitvi premoženja ljudi, ampak je odločanje o premoženju in delitvi avtonomna pravica človeka, ljudi. Država določi le okvir: krog ljudi, ki so upravičeni do premoženja, odločanje o tem koliko in kdo kaj dobi, pa je stvar zapustnika in po tem dedičev in njihovega dogovora.

V evropskih državah je že presežena miselnost, da mora država to premoženje razdeliti, torej pri tem sodelovati. To je imanentno socialističnemu sistemu, v katerem je država tako skrbela za socialno funkcijo premoženja zapustnika. Zato so ljudje še danes prepričani, da morajo na sodišče, da bodo lahko nekaj dobili, čeprav gre za njihovo premoženje, ki si ga morajo le razdeliti. Država nastopa samo tedaj, če pride med njimi do sporov, da ga reši in to je tudi funkcija sodišča.

Postulat je torej dejstvo, da imajo ljudje pravico avtonomno odločati o svojem premoženju oziroma zasebni lastnini. O tem pa je treba sestaviti listino zaradi izvedbe dogovora (ali oporoke). Trenutno najpreprostejši, najhitrejši in najcenejši način za to je notarska listina, skozi katero pa se zagotavlja tudi zakonitost takega početja.

notarka Sonja KRALJ,
predsednica Notarske zbornice Slovenije

RSS časopisni članki