Dne 11. septembra 2019 je bil v časopisu Dnevnik objavljen prispevek novinarja Uroša Škerla Krambergerja z naslovom Predporočna pogodba je za katoliško cerkev sporna, ki navaja vrsto netočnih, spornih in današnjemu času neprimernih trditev glede urejanja premoženjskih razmer med zakoncema. Najprej naj poudarimo, da zakonodaja ne pozna termina predporočna pogodba. Nov Družinski zakonik, ki je bil sprejet letos aprila, v svojem 10. poglavju ureja premoženjska razmerja med zakoncema in njegov 85. člen ureja pogodbo o ureditvi premoženjskih pravnih razmerij med zakoncema. Zakon torej omogoča, da lahko zakonca kadarkoli, med ali pa tudi pred sklenitvijo zakonske zveze, izbereta in določita vsebino lastnega premoženjskega režima, se o tem prosto dogovorita in se tako izogneta zakonitemu premoženjskemu režimu, če jima ta ne ustreza. Pogodba o ureditvi premoženjsko pravnih razmer ureja torej premoženjske odnose med zakoncema, zanjo se odločita tedaj, ko jima zakoniti premoženjski režim ne ustreza in se želita natančneje, v skladu z lastnimi željami in potrebami, dogovoriti o usodi lastnega premoženja. V javnosti se je žal, tudi zaradi poenostavljanja medijev, uveljavil termin »predporočna pogodba«, ki pa je neustrezen glede na določbe Družinskega zakonika, saj se pogodba o ureditvi premoženjskih pravnih razmerij lahko sklene kadarkoli, ko se in če se zakonca za to odločita. Izjave predstavnikov katoliške cerkve, da sklenitev tovrstne pogodbe vnaprej predvideva tudi ločitev zakonske zveze, so popolnoma tendenciozne, zavajajoče in neprimerne današnjemu času in civilno-pravnim pridobitvam sodobne družbe. Prav katoliška cerkev bi se morala, ravno po kanonskem pravu, med prvimi zavzemati za skrb za sočloveka in še posebej bližnjega, zakonca. To pomeni tudi zagotavljanje ustreznih materialnih pogojev za življenje, kar pogodba o urejanju premoženjskih razmerij omogoča. Zakonca se lahko dogovorita, kako bosta poskrbela drug za drugega v različnih življenjskih situacijah, ki so lahko popolnoma nepredvidljive. Zato je tudi naša temeljena odgovornost, da razmišljamo o varni prihodnosti, svoji in najbližjih. Prav je, da tej odgovornosti sledi tudi takšna zakonodaja, ki omogoča njeno uresničevanje. In katoliška cerkev bi morala biti med prvimi, ki bi tovrstno zakonodajo podpirala, saj večino njenih pridig preveva ravno skrb za najbližjega.